Kadar se ozrem na svoje zapiske o Sherlock Holmesovih slučajih med 1882. in 1890. letom, jih najdem jako mnogo, ki so čudni in zanimivi, tako da ni lahko določiti, katere bi izbral in katere izpustil. Nekaj izmed njih je že potem časnikov prišlo v javnost, drugi pa zopet niso nudili priložnosti za one posebne zmožnosti, ki jih je moj prijatelj imel v tako veliki meri in ki je naloga teh črtic, da jih opišejo. Dalje so se tudi nekateri ustavljali njegovim analitičnim zmožnostim ter bi bili kot povesti zgolj začetki brez konca, drugi pa so bili samo deloma razjasnjeni in njihovo pojašnjenje je temeljilo bolj na domnevah in dozdevali nego na onih popolnoma logičnih dokazih, ki so mu bili tolikanj ljubi. Med temi poslednjimi pa se nahaja slučaj, ki je bil v svojih podrobnostih tako znamenit in v svojem koncu tako presenetljiv, da me mika opisati ga navzlic temu, da so ž njim v zvezi okolnosti, ki do sedaj še niso bile popolnoma pojašnjene in najbrže tudi nikoli ne bodo.
Leto 1887. nam je prineslo dolgo vrsto bolj ali manj zanimivih slučajev, ki sem si jih zapisal. Med zaglavji teh dvanajstih mesecev nahajam poročilo o paradolskem dogodku, o amohrski družbi beračev, ki je imela razkošen klub v spodnjem hramu neke trgovine s pohištvom, o dejstvih, ki so bili v zvezi z izgubo angleške ladje Sofija Anderson, o čudnih doživljajih Griče Patersonov na otoku Ufifa in končno slučaj zastrupljenja v Camberwellu. Gotovo je že znano, da je bilo v tem poslednjem Sherlocku Holmesu mogoče z navijanjem umorjenčeve ure dokazati, da je bila ura šele pred dvema urama navita in da je torej šel umorjeni v tem času k počitku — sklepanje, ki je bilo pri pojašnjevanju tega slučaja največje važnosti. Vse te si prihranim za poznejšo dobo, vendar ne nudi nobeden izmed njih tako čudovitih značilnih znakov kakor čudna vrsta okoliščin, ki jih nameravam v sledečem opisati.
Bilo je koncem meseca septembra in ekvinokcijalni viharji so se pričeli z nenavadno silo. Ves dan je tulil veter in dež je udarjal ob okna. tako da smo bili celo v osrčju tega velikanskega, od človeške roke ustvarjenega Londona primorani povzdigniti svoj duh iznad vsakdanjega teka življenja ter pripoznati, da obstojajo one velike elementarne sile, ki tulijo proti človeštvu skozi omrežje civilizacije podobno kakor divje zverine v kletkah. Proti večeru je postal vihar silnejši in glasnejši in veter je tulil in cvilil po dimniku kakor kak otrok. Sherlock Holmes je sedel slabe volje na eni strani kamina ter pregledoval svoje zapiske o zločinih, jaz pa sem se na drugi vglobil v eno krasnih Clark Rusellovih pomorskih povesti, tako da se mi je naposled zdelo, da se je tuljenje viharja zunaj združilo s povestjo in da se je prasketanje dežja podaljšalo v zategnjeno šumenje morskih valov. Moja žena je šla k svoji teti na obisk in tako sem za nekoliko dni zopet stanoval v svojem starem bivališču v Baker Streetu.
„Veš kaj", sem rekel ter pogledal svojega tovariša, „tole pa je bil gotovo zvonec. Kdo bi mogel danes zvečer priti semkaj ? Morda kak tvoj prijatelj, ali ne?"
„Razen tebe nimam nikogar," je odgovoril. »Obiskovalcev pa nimam navade vzpodbujati."
»Torej kak klijent, kali?"
»V tem slučaju je stvar resna. Kaj drugega ne bi moglo izvabiti človeka z doma ob takem vremenu in ob taki uri. Zdi se mi pa, da je kaka znanka naše gospodinje."
Vendar Sherlock Holmes ni imel prav, kajti kmalu nato je bilo čuti na hodniku korake in trkanje na vratih. Iztegnil je svojo dolgo roko, da bi odmaknil svetiljko od sebe in proti praznemu stolu, ki ga je bil namenil za novodošleca. »Naprej!“ je rekel. Človek, ki je vstopil, je bil mlad, po zunanjosti bi mu prisodil kakih dvaindvajset let, čedne postave in obleke, v njegovem obnašanju pa je bilo opaziti neko finost in delikatnost. Dežnik, ki ga je držal v roki in s katerega je vse teklo, in njegov dolgi svetli nepremočni plašč sta pričala o slabem vremenu, ki je vladalo zunaj. Plašno se je oziral okoli sebe in pri svitu svetiljke sem opazil, da je bil njegov obraz bled < in njegove oči prestrašene kakor pri človeku, ki ga teže velike skrbi.
„Prositi vas moram oproščenja," je rekel in nataknil svoj nanosnik. „Upam, da ne boste rekli, da sem se vsilil. Bojim se pa, da sem prinesel nekoliko sledov viharja in dežja v vašo snažno sobo."
„Dajte mi svoj plašč in dežnik,“ je rekel Holmes. „Obesim jih na kljuko sem-le in kmalu bosta zopet suha. Kakor vidim, prihajate iz jugozapada.“
„Da, iz Horshama."
„Ona mešanica ilovice in krede, ki jo vidim na kapicah vaših črevljev, je povsem značilna.“
„Prišel sem vas za svet vprašat."
„Tega je lahko dobiti."
„In iskat pomoči."
„To pa ni vedno tako lahko."
„Slišal sem o vas, mr. Holmes. Slišal sem od majorja Prendergasta, ki ste ga rešili v škandalu tankervilskega kluba."
„Da, se spominjam. Obdolžili so ga po krivem, da je pri kvartah goljufal."
„Dejal mi je, da znate vi vsako stvar razrešiti."
„Nekoliko preveč je trdil."
„Da niste nikoli premagani."
»Štirikrat sem bil premagan — trikrat od moških in enkrat od ženske."
»Toda kaj pa je to v primeri s številom vaših uspehov?"
»Resnica je, da sem vobče imel uspeh."
»Morda ga boste tudi z menoj imeli."
»Prosim vas, da primaknete svoj stol bliže k ognju ter mi izkažete prijaznost, da mi poveste nekoliko podrobnosti svojega slučaja."
»Moj slučaj ni tako navaden."
»Nobeden izmed vseh onih slučajev, ki jih ljudje predlože meni, ni navaden. Jaz sem vedno zadnje prizivno sodišče."
»In vendar vas vprašam, gospod, ali ste tekom vsega svojega življenja čuli o bolj skrivnostni in nerazložni vrsti dogodkov nego so oni, ki so se prigodili v moji rodbini."
»Navdajate me z zanimanjem," je rekel Holmes. »Prosim vas, povejte nam vsa bistvena dejstva od početka; nato vas bom pa še jaz izpraševal o onih podrobnostih, ki se mi zde najbolj važne."
Mladenič je primaknil svoj stol bliže h kaminu ter iztegnil svoje mokre noge proti ognju.
„Moje ime", je začel, „je John Openshaw, vendar imajo moje razmere le malo opraviti s to strašno stvarjo, kolikor jo morem jaz razumeti. Neka dedna zadeva je, radi tega moram seči nekoliko dalje nazaj, da vam podam primerno sliko vseh okoliščin.
„Vedeti morate, da je imel moj stari oče dva sina ■— mojega strica Elijo in mojega očeta Jožefa. Moj oče je imel majhno tovarno v Coventryju, ki jo je za časa iznajdbe bicikljev še povečal. Bil je lastnik patenta Openshawovih nezlomljivih obročev in kupčija mu je šla tako dobro, da je mogel tovarno prodati ter si ustanoviti lepo življenje.
„Moj stric Elija se je še v mladih letih izselil v Ameriko ter postal naseljenec v Floridi, kjer mu je prav dobro šlo, kakor se je poročalo. Ob času državljanske vojske se^je bojeval v Jacksonovi armadi, pozneje pod Hoodom, pod katerim se je povzdignil do polkovnika. Ko je Lee- odložili svoje orožje, se je stric vrnil na svojo naselbino, kjer je ostal kake tri ali štiri leta. Leta 1869 ali 1870 pa se je vrnil nazaj v Evropo ter kupil majhno posestvo v Sussexu blizu Horshama. Tam v Združenih državah si je pridobil precejšnjo premoženje, vzrok njegove vrnitve pa je bil ta, ker je bil nasprotnik črncev in republikanske politike, ki jim je dala svobodo. Čuden človek je bil, silovit in nagle jeze; ostudno je proklinjal, kadar je bil jezen, sicer pa je bil vedno sam zase. Dvomim, ako je tekom vseh let, ko je živel v Horshamu, kdaj stopil v mesto. Imel je vrt in nekoliko polja okoli svoje hiše in tamkaj je vedno živel, akoravno včasih vse tedne dolgo ni zapustil svoje sobe. Pil je mnogo brandyja in močno kadil, vendar ni maral nobene družbe in nobenega prijatelja, niti svojega lastnega brata.
„Izpočetka se ni zmenil zame, ko pa sem postal kakih dvanajst let star, je postal zelo pozoren name. To je bilo leta 1878., potem ko je bival že kakih osem ali devet let na Angleškem. Zaprosil je mojega očeta, da bi dovolil, da bi jaz pri njem prebival, in bil je vedno jako prijazen z menoj. Kadar je bil trezen, je igral z menoj damo in druge igre ter me naredil svojim zastopnikom napram poslom kakor tudi napram trgovcem, tako da sem bil v starosti šestnajstih let popolnoma gospodar v hiši. Imel sem vse ključe, sem lahko šel, kamor se mi je ljubilo, delal, kar sem hotel, samo da ga nisem motil v njegovi samoti. Le eno izjemo je naredil: v podstrešju je imel neko sobo, nekako shrambo, ki je bila vedno zaklenjena in v katero ni dovolil stopiti niti meni niti komu drugemu. V svoji deški radovednosti sem večkrat kukal skoz ključavnico, vendar nisem mogel videti drugega, kakor nekaj kovčegov in zvežnjev, kakor se jih sploh spravlja na take prostore.
„Nekega dne — bilo je v marcu 1 . 1883. -— je ležalo na mizi pred polkovnikovim krožnikom pismo z inozemsko znamko. Ni bila navada, da bi prejemal pisma, kajti svoje račune je plačeval z gotovim denarjem, prijateljev pa tudi ni imel. ,Iz Indije!' je rekel, ko ga je vzel v roke, ,poštni pečat iz Pondicherryja! Kaj more to biti?' Hitro ga je odprl, iz pisma pa je padlo petero majhnih sesušenih pomarančnih peček, ki so se strkljale na krožnik. Jaz sem se začel smejati; ko pa sem njega pogledal, mi je prešel vsak smeh. Ustnice so se mu povesile, oči so bile izbuljene, obraz smrtno bled; srepo in nemo je zrl na pismo pred seboj. ,K. K. K.‘, je zakričal, zatem pa: ,Moj Bog, moji grehi so me prehiteli!'
„Kaj pa je, stric?' sem zavpil.
„Smrt,‘ je rekel; nato je vstal ter odšel v svojo sobo, jaz pa sem trepetal od groze po celem telesu. Vzel sem zavitek in opazil, da je bila na, notranji strani ravno nad gumastim robom z rdečim črnilom napisana črka K trikrat zaporedoma. Razen onih petero peček ni bilo nič drugega v njem. Kaj je mogel biti vzrok tega njegovega nepopisnega strahu? Odšel sem od mize in ko sem šel po stopnicah navzgor, mi je prišel naproti z nekim zarjavelim ključem v eni roki, ki je moral biti ključ do one podstrešne sobe, v drugi pa majhno bronasto skrinjico, podobno skrinjici za denar.
„Store naj, karkoli se jim ljubi; jaz jim že pokažem,‘j e rekel ter zaklel. , Pove j Mary, da zakuri danes v moji sobi, obenem pa pošlji po Fordhama, Horshamskega odvetnika"
„Storil sem, kakor mi je bilo naročeno in ko je odvetnik prišel, so me pozvali, da naj stopim gori v sobo. Ogenj je svetlo gorel, v omrežju pa se je nahajala cela množina črnega, puhastega pepela podobnega pepelu sežganega papirja, bronasta skrinjica pa je stala poleg kamina odprta in prazna. Ko sem se ozrl na skrinjico, sem opazil, da so bile tudi na pokrovu napisane tri črke K, kakor sem jih videl zjutraj na pisemskem ovitku.
„Moja želja je, John" je rekel moj stric, ,da si priča moje oporoke. Jaz zapuščam svoje posestvo svojemu bratu, tvojemu očetu, po katerem ga brez dvoma nekdaj ti podeduješ. Ako ga moreš uživati v miru, dobro ! Ako pa spoznaš, da ne moreš, potem se ravnaj po mojem nasvetu, fant moj, tel ga zapusti svo r jemu največjemu sovražniku. Zelo mi je žal, da ti dam tako dvorezno stvar, vendar ne morem reči, kako se stvari zasučejo. Bodi tako prijazen ter podpiši listino, kjer ti pokaže mr. Fordham" „Podpisal sem listino, kakor mi je bilo povedano in odvetnik jo je zatem vzel s seboj. Lahko si mislite, da je naredil ta čudni dogodek najglobokejši vtisk name; preudarjal m razmišljal sem o njem na vse strani, ne da bi si ga mogel raztolmačiti. Navzlic vsemu pa se nisem mogel otresti nekega nejasnega čustva groze, ki ga je zapustil v meni, akoravno se je moje vznemirjenje poleglo, ko je zopet minulo več tednov in se ni ničesar zgodilo, kar bi motilo naše navadno življenje. Vseeno pa 'sem opazil pri svojem stricu neko izpremembo. Pil je več kakor ponavadi in je še manj maral za kakršnokoli družbo. Večino časa je prebil v svoji sobi, ki jo je zaklenil od znotraj, včasih pa je kakor blazen od pijače planil iz hiše, tekal po vrtu z revolverjem v roki in vpil, da se ne boji nobenega človeka in da se ne da niti od hudiča niti od biriča zapreti kakor ovca v stajo. Ko pa so taki napadi minuli, je hrupno planil zopet v hišo, zaklenil in zapahnil vrata za seboj kakor človek, ki se ne more več ustavljati grozi, ki tare njegovo dušo. Opazil sem, da se mu je v takih tudi mrzlih dnevih obraz svetil od potu, kakor da bi ga bil ravnokar vzel iz vode.
„No, da stvar končam, mr. Holmes, in ne zlorabljam vaše potrpežljivosti, prišla je noč, ko je naredil v svoji pijanosti zopet podoben izpad iz hiše, s katerega se ni več vrnil. Ko smo ga šli iskat, smo ga našli z navzdol obrnjenim obrazom v mali zelenkasti luži, ki se je nahajala ob vznožju vrta. Na njem ni bilo nobenega znaka kakega nasilja in ker je bila voda samo dva črevlja globoka, je sodnijska komisija z ozirom na njegovo ekscentrično vedenja izjavila, da je samega sebe usmrtil.
Jaz pa, ki sem vedel, kako zelo se je že same misli na smrt bal, sem se dal le s težavo pre^ pričati, da se mu je zmešalo. Vsa stvar pa je bila seveda kmalu pozabljena, in moj oče je podedoval posestva in kakih štirinajsttisoč funtov, ki jih je imel naloženih v banki."
„En trenutek," mu je segel Holmes v besedo. „Vaša povest je, to vidim že naprej, ena najbolj zanimih, kar sem jih kdaj slišal. Povejte mi, kdaj je dobil vaš stric ono pismo in kdaj je izvršil dozdevni samomor?"
„Pismo je prišlo dne io. marca 1. 1883. Njegova smrt pa se je zgodila sedem tednov pozneje v noči drugega maja."
„Hvala vam. Prosim, nadaljujte."
„Ko je moj oče prevzel posestvo, je dal na mojo prošnjo natančno preiskati podstrešno sobo, ki je bila vedno zaprta. Našli smo sicer bronasto skrinjico, a bila je prazna. Na notranji strani pokrova je bil prilepljen listek, ki so na njem bile napisane tri črke: K. K. K., pod njimi pa: ,Pisma, zapiski, pobotnice in zapisnik" Taka je bila po naši sodbi bržkone vsebina papirjev, ki jih je polkovnik Openshaw uničil. Sicer pa ni bilo nič važnega v tej podstrešni sobi, le množina raztresenih papirjev in zapisnikov, ki so se nanašali na življenje niojega strica v Ameriki. Nekateri so se nanašali na vojskini čas ter pričali, da se je vrlo obnašal in si pridobil glas hrabrega vojaka.
Drugi so se nanašali na čas rekonstrukcije južnih držav, in sicer večinoma na politiko; iz njih se spozna, da se je močno zavzemal za opozicijo proti tistim političnim pustolovcem, ki jih je pošiljal sever v južne kraje.
„Veste, bilo je v začetku leta 1884, ko je prišel moj oče dol na posestvo v Horshamu in tja do leta 1885 je šlo vse dobro. Ko sva sedela z očetom četrtega dne po novem letu pri zajtrku, sem ga naenkrat slišal glasno vzklikniti. Ozrši se sem opazil, da je držal v eni roki pravkar odprt pisemski zavitek, na dlani druge pa petero sesušenih pomarančnih peček. Doslej se je vedno smejal mojim bajkam o polkovniku, kakor je nazival vse, kar sem mu bil povedal, sedaj pa je bil ves osupnjen in prestrašen, ko se je isto njemu samemu prigodilo.
„Kaj vendar to pomeni, John?' je zajecljal.
„Meni je kar srce zastajalo. ,Notri so gotovo tri črke K. K. K.,‘ sem rekel.
„Pogledal je v zavitek. ,Tako je,‘ je zavpil. ,Prav te črke so tukaj. Kaj pa je napisano nad njimi ?'
„Denite pisma na solnčno uro,' sem čital preko njegove rame.
„Kakšna pisma? Kakšno solnčno uro?' je vprašal.
„Na solnčno uro na vrtu. Druge ni,' sem rekel. ,Pisma pa morajo biti tista, ki jih je bil stric uničil.'
„Pah!‘ je rekel ter se malo ojunačil. ,Tukaj živimo v civilizirani deželi in nimamo časa za take neumnosti. Odkod pa prihaja ta stvar?*
„Iz Dundee-ja,‘ sem odgovoril ter pogledal na poštni pečat.
„To mora biti nekaka neslana šala,* je rekel. ,Kaj imam jaz opraviti s solnčnimi urami in papirji? Na take bedastoče se ne morem ozirati.*
„Jaz bi pa-, celo stvar policiji naznanil,* sem rekel.
„Da se ti bodo smejali zbok tvoje bojazljivosti. Ne, kaj takega prav gotovo ne storim.*
„Potem pa meni dovoli.*
„Ne, prepovedujem ti, kajti jaz nočem, da bi se sploh kaj govorilo o taki bedastoči.*
„Zaman sem se prerekal ž njim, kajti bil je silno trdoglav človek. Moje srce je bilo polno raznih slutenj.
„Tretji dan po prihodu tega pisma se je podal oče k staremu svojemu prijatelju majorju Freebodyju na obisk, ki je poveljnik ene izmed trdnjavic na Portsdown Hillu. Bil sem prav vesel, da je šel tja, kajti zdelo se mi je, da je v manjši nevarnosti, če ga ni bilo doma. V tem oziru sem se pa hudo motil. Drugi dan po njegovem odhodu sem prejel od majorja brzojavko, v kateri me prosi, da bi nemudoma prišel k njemu. Moj oče je padel v eno izmed mnogoštevilnih tam okoli se nahajajočih globokih
jam, kjer kopljejo kredo, in si tako močno poškodoval glavo, da leži v nezavesti. Pohitel sem tja, a umrl je, ne da bi se zopet zavedel. Izvedel sem, da se je vračal iz Farehama v mraku in ker ni poznal okolice in jama ni bila ograjena, je sodna preiskava razsodila, da se je po naključju ponesrečil. Daši sem skrbno preiskal vsako dejstvo, ki je bilo v zvezi z njegovo smrtjo, se mi vseeno ni posrečilo, odkriti ničesar, kar bi kazalo na umor. Nobenega znaka kakega nasilstva ni bilo videti, nobenih stopinj, nobenega ropa, in nikdo ni videl kakega tujega človeka. In vendar mi ni treba praviti, da se navzlic temu nisem pomiril in da sem bil docela prepričan, da je postal žrtev neke zlobne zarote.
„Na ta čudni način sem prišel do svoje dedščine. Vprašali me bodete, zakaj je nisem prodal? Odgovarjam vam, da sem bil dodobra prepričan, da so vse te neprilike izvirale od nekega dogodka v življenju mojega strica in da bi bila nevarnost povsod enako velika.
„Bilo je X v X januarju 1 . 1885., ko je moj ubogi oče našel svojo smrt, in od tedaj sta minuli dve leti in osem mesecev. Ves ta Čas sem srečno živel v Horshamu in že me je začela navdajati nada, da se je to prekletstvo odvrnilo od družine in se končalo s poslednjim rodom. Pa prekmalu sem se začel veseliti; včeraj zjutraj me je namreč zadel udarec na prav isti način kakor mojega očeta.“
Mladenič je vzel iz telovnika zmečkan pisemski zavoj, se obrnil proti mizi in stresel iz njega petero majhnih usušenih pomarančnih peček.
„Tole je tisti zavoj," je nadaljeval. „Poštni pečat je London, vzhodni del. V zavoju je napisano ravno tisto kakor v pismu, ki ga je prejel moj oče, dalje tri črke K. K. K. in naročilo: ,Položite papirje na solnčno uro“
„In kaj ste vi storili nato?" je vprašal Holmes.
„Ničesar.“
»Ničesar ?“
„Da vam povem resnico", in zakril si je obraz s svojimi belimi, drobnimi rokami, „bil sem popolnoma obupan. Bilo mi je kakor ubogim kuncem, kadar se kača plazi proti njim. Meni se dozdeva, da sem v oblasti nekega nepremagljivega, neizprosnega zla, ki proti njemu ne pomaga nobena previdnost in nobena varnostna odredba."
„Le tiho, tiho!" je zaklical Sherlock Holmes, „ravnati morate, sicer ste izgubljeni. Samo eneržija vas more rešiti. Sedaj ni čas obupavati."
„Bil sem tudi na policiji."
„No?“
„Pa so se smejali moji povesti. Prepričan sem, da je nadzornik mnenja, da so ta pisma le šala, da je bila smrt mojih sorodnikov zgolj
naključje, prav kot je dognala sodna preiskava, in da je ne gre spravljati v zvezo s temi svarilnimi pozivi.“
Holmes je vzdignil roke kvišku. „Neverjetna trapavost!“ je zavpil.
„Navzlic temu pa so mi dovolili enega stražnika, da ostane pri meni v hiši."
„Ali je prišel sedajle z vami?“
„Ne. Njegova naloga je, ostati doma v hiši."
Zopet je Holmes vrgel svoje roke kvišku.
„Zakaj pa ste prišli k meni?" je rekel. „In pred vsem, zakaj pa niste takoj prišli k meni ?"
„Nisem vedel za vas. Sele danes sem govoril z majorjem Prendergastom o svoji nesreči in ta mi je nasvetoval obrniti se do vas."
„Sedaj je pravzaprav že dva dni, odkar ste prejeli pismo. Drugih dokazov nimate, kajneda, kakor samo te, ki ste jih položili pred nas — nobene podrobnosti, ki bi nam mogla pomagati?"
„Eno stvar imam pač še tukaj," je rekel John Openshaw. Segel je v žep svoje suknje in prinesel iz njega kos obledelega modrega papirja, ki ga je položil na mizo. „Spominjam se nekoliko", je rekel, „da sem videl tisti dan, ko je stric sežgal papirje, da so bili majhni, nezgoreli robovi teh papirjev, ki so ostali med pepelom, vsi docela take barve. Samo tale edini papir sem našel v njegovi sobi na tleh, in meni se zdi, da mu je ta papir iz roke padel in tako utekel ognju. Razen omenjanja pomarančnih
peček ne vem, da bi nam mogel dosti pomagati. Po mojih mislih je to stran iz nekega zasebnega dnevnika. Pisava pa je stričeva."
Holmes je primaknil svetilnico in ogledala sva si papir, ki mu je bilo po strganem robu poznati, da je bil iztrgan iz neke knjige. Zgoraj je bilo napisano: Marec 1869., spodaj pa so bile naslednje zagonetne opazke:
„4. Hudson prišel. Isti stari program.
„7. Poslal pečke Mc Canleyju, Paramore, in Johnu Swainu iz St. Augustine.
„9. Mc Canley odšel.
„10. John Swain odšel.
„12. Obiskali Paramore. Vse v redu."
„Hvala vam!“ je rekel Holmes, zganil papir ter ga podal našemu obiskovalcu nazaj. „Sedaj pa ne smete na noben način izgubiti niti trenutka več. Niti toliko časa ne moremo porabiti, la bi se pomenili o vsem tem, kar ste nam povedali. Nemudoma morate domov in delati."
„Kaj pa naj storim?"
„Samo eno je, kar se da storiti. In to se mora nemudoma zgoditi. Položiti morate ta kos papirja, ki ste ga nam pokazali, v tisto bronasto skrinjico, o kateri ste nam pravili. Dalje morate vanjo položiti tudi pismo, ki v njem poveste, da je vse ostale papirje stric sežgal, in da je ta edini, ki ga še imate. Zagotoviti pa jih morate s takimi besedami, da bodo o tem prepričani. Zatem pa položite skrinjico na solnčno ur o, kakor je označeno. Ali me razumete?"
„Popolnoma.“
„Za sedaj ne mislite na maščevanje ali kaj podobnega. Po moji sodbi utegnemo morda to doseči s pomočjo postave. A mi moramo .svoje mreže šele splesti, medtem ko jih imajo oni že gotove. Pred vsem je treba odstraniti nevarnost, ki vam preti. Potem pa je treba celo skrivnost razkriti in kaznovati krivce."
„Hvala vam," je rekel mladenič, vstal in si oblekel površnik. „Z novim življenjem in upanjem ste me navdali. Storim vse natanko tako, kakor ste mi nasvetovali."
„Niti trenutka ne izgubljajte. Pred vsem pa pazite med tem na samega sebe, kajti po mojih mislih ni nobenega dvoma, da vam preti prav resnična nevarnost. Kako se vračate domov?"
„Z vlakom iz postaje Waterloo.“
„Devet še ni. Ulice bodo še živahne, radi tega se nadejam, da boste varni. Navzlic temu pa se ne morete dovolj varovati."
„Oborožen sem."
„To je dobro. Jutri pa se podam na delo za vaš slučaj."
„Ali pridete v Horsham?"
»Ne, vaša skrivnost se nahaja v Londonu. Tukaj jo poiščem."
„Potem se čez eden ali dva dni oglasim pri vas ter vam prinesem sporočilo glede skrinjice in papirjev. V vsem se bom ravnal po vašem nasvetu."
Podal je nama roko ter se poslovil. Še vedno je zunaj tulil vihar in dež je prasketal in udarjal ob okna. Vsa ta čudna, divja zgodba se mi je zdela, kakor da prihaja iz osrčja blaznodivjih elementov — vržena med nas kakor pomorske alge v viharju — da jo sedaj zopet še enkrat objamejo.
Sherlock Holmes je sedel nekoliko časa molče na svojem mestu; glavo je imel povešeno, oči pa je upiral v rdeči žar ognja. Nato si je prižgal pipo, naslonil na stolu nazaj ter motril modre kolobarje dima, ki so lovili drug drugega proti stropu.
„Veš, Watson“, je izpregovoril naposled, med vsemi našimi slučaji ni bilo niti enega, ki bi bil bolj fantastičen nego je ta.“
„Izvzemši morda tistega v Znamenju Štirih."
»No, da. Izvzemši morda tega. In vendar se mi dozdeva, da se giblje ta John Openshaw med večjimi nevarnostmi nego se je Sholto."
»Ali si si že ustvaril kakor sodbo," sem ga vprašal; „kakšne bi utegnile biti te nevarnosti ?“
»Nobenega dvoma ni glede njihove narave," je odgovoril.
»No, in kakšne so? Kdo je to: K. K. K., in zakaj zasledujejo to nesrečno rodbino?"
Sherlock Holmes je zaprl oči, položil komolce na stolovo naslanjalo ter sklenil konce svojih prstov. „Idealni mislec", je rekel, „bi potem, ko so mu pokazali en sam slučaj v vseh ozirih, sklepal iz njega ne samo celo vrsto dogodkov, ki so ga povzročili, marveč tudi vse posledice, ki bi utegnile slediti iz njega. Kakor je mogel Cuvier pravilno popisati celo žival po opazovanju ene same kosti, prav tako more tudi opazovalec, ki je popolnoma spoznal en člen v kaki vrsti dogodkov, natanko popisati vse ostale, prejšnje in poznejše dogodke. Mi še nismo doumeli posledic, ki jih more samo razum dognati. Doma v sobi je mogoče razrešiti probleme, ki so se doslej ustavljali vsem, ki so jih hoteli razrešiti s pomočjo svojih čutov. Da se pa more doseči naj višja stopinja te umetnosti, je potrebno, da more mislec uporabiti vsa dejstva, ki so prišla do njegove vednosti; v ta namen pa je treba, kakor moraš sam vedeti, znanja, ki ga je celo v naših dnevih proste vzgoje in enciklopedij redko najti. Ni pa nemogoče, da ne bi kak človek imel vsega tistega znanja, ki ga utegne potrebovati za svoje delo, in to sem skušal zadobiti pri samem sebi. Če se prav spominjam, si v prvih dneh najinega prijateljstva pri neki priložnosti zelo natančno definiral moje zmožnosti.
„Da,“ sem mu odgovoril in se nasmejal. „Čudna Mstina je bila to. Modroslovje, zvezdoznanstvo in politika, vse to je bilo označeno z ničlo. Rastlinstvo izpremenljivo.zemljeznanstvo temeljito, kar se tiče blata iz kateregakoli kraja petdeset milj daleč od Londona, kemija prenapeta, anatomija nesistematična, senzacionalna književnost in kriminalistika nedosežna, ravnotako kot igralec na gosli, borilec, sabljač, odvetnik in zastrupljevalec samega sebe s kokainom in tobakom. To so bile, mislim, glavne točke moje analize.“
Holmes se je pri zadnji postavki nasmejal. „Veš“, je rekel, „jaz trdim sedaj kakor sem trdil že tedaj, da si mora človek založiti svoje majhne možganske prostore z vsem onim, kar utegne potrebovati, vse ostalo pa: naj vtakne v shrambo svoje knjižnjice, kjer lahko dobi vse, kar potrebuje. Za tak slučaj, kakor je današnji, moramo na vsak način pregledati vse svoje pripomočke. Bodi tako prijazen ter mi podaj zvezek ameriške enciklopedije s črko K, ki je na polici poleg tebe. Hvala! Sedaj si pa oglejmo celo situacijo ter poglejmo, kaj moremo sklepati iz nje. Pred vsem smemo začeti s prav gotovim dejstvom, da je imel polkovnik Openshaw gotovo prav tehtne vzroke, da je zapustil Ameriko. Možje njegove starosti ne izpremene vseh svojih navad ter ne zamenjajo prostovoljno krasnega floridskega podnebja s samotnim življenjem v kakem angleškem mestu na deželi. Njegova neznanska ljubezen do samote na Angleškem vzbuja misel, da se je bal nekoga ali nečesa, tako da si smemo misliti, da ga je strah pred nekom ali neko stvarjo pregnal iz Amerike. O tem, česa se je bal, moremo samo sklepati z vpoštevanjem teh strašnih pisem, ki jih je prejel on in njegovi nasledniki. Ali si si zapomnil poštne pečate teh pisem?"
„Prvo je bilo iz Pondicherryja, drugo iz Dundeeja in tretje iz Londona."
•„Iz vzhodnega Londona. In kaj sklepaš iz tega ?“
„To so sami obmorski kraji. Pisec je očividno moral bivati na ladji."
„Izvrstno. Eno oporišče že imamo. Nobenega dvoma ni, da je verjetno — in sicer prav močno verjetno in mogoče — da je pisec bival na neki ladji. Sedaj si pa oglejmo neko drugo točko. V slučaju pisma iz Pondicherryja' je preteklo sedem tednov med grožnjo in njeno izvršitvijo, v onem iz Dundeeja pa samo trije ali štirje dnevi. Ali vzbuja to kako misel?"
„Večja razdalja je."
„Pa tudi pismo je moralo prepotovati večjo razdaljo."
„Drugega ne povzamem iz tega."
„Sklepati se mora, da je ladja, ki se na nji vozi ta človek ali vozijo ti ljudje, jadrnica. Kakor vse kaže, so vedno poslali svoj čudni opomin naprej, predno so oni odrinili dalje. Gotovo spoznaš, kako hitro je dejanje sledilo pismu, ki je prišlo iz Dundeeja. Ako bi bili dospeli iz Pondicherryja s parnikom, bi bili dospeli skoro enako hitro kakor njihovo pismo. Minulo pa je sedem tednov. Po mojih mislih znači doba teh sedmero tednov razliko med hitrostjo poštnega parnika, ki ga je pripeljal, in hitrostjo jadrnice, ki se je ž njo pripeljal pisec.
»Mogoče je."
„3e več kot mogoče. Verjetno je. Sedaj gotovo spoznaš velikansko nujnost tega novega slučaja in zakaj da sem tako nujno pozival mladega Openshawa, naj se čuva. Udarec je vedno padel koncem tistega časa, ki je bil potreben za pot preko razdalje. To pismo pa prihaja iz Londona, in zbok tega ne smemo računati z daljšim odlašanjem."
„Dobri Bog!" sem vzkliknil. „Kaj more vendar to neusmiljeno zasledovanje pomeniti?"
»Papirji, ki jih je imel Openshaw, so očividno velike važnosti za to osebo ali te osebe z jadrnice. Po mojih mislih se samoposebi razume, da jih mora biti več nego eden. En sam človek ne bi mogel izvršiti dveh umorov na tak način, da bi celo koronerjevo preiskavo prekanil. Ti ljudje hočejo imeti svoje papirje, pa naj jih ima kdorkoli hoče. Na ta način, vidiš, te tri črke K. K. K. niso več začetne črke enega samega človeka, marveč znak cele družbe."
„Pa kakšne družbe?"
„Ali nisi nikoli slišal" — je rekel Sherlock Holmes, se sklonil naprej in ponižal svoj glas — „o Ku Klux Klanih?"
„Nikoli.“
Holmes je začel prelistovati knjigo. „Evo ga,“ je rekel kmalu zatem. ,Ku Klux Klan' Ime, ki izvira od fantastične podobnosti glasu, kakor ga povzroči napenjanje petelina pri puški. To strahovito skrivno družbo so ustanovili v južnih državah bivši konfederatski vojaki po državljanski vojski, in kmalu so se ustanovile podružnice po vseh krajih zlasti pa v državah: Tennessee, Louisiana, obe Karolini, Georgia in Florida. Svojo moč je uporabljala v politične namene, posebno za teroriziranje zamorskih volivcev in morjenje ali izganjanje tistih, ki so bili nasprotniki njenih nazorov. Predno so zločin izvršili, so poslali zaznamovancu opomin v kaki fantastični, vendar splošno spoznavam obliki — n. pr. v nekaterih krajih v obliki hrastovega lista, v drugih zopet pečke melon ali pomaranč. Po prejemu tega svarila se je žrtev ali s prisego odrekla svojim prejšnjim načelom, ali pa je .morala iz dežele pobegniti. Ako je hotela pogumno vztrajati na svojem mestu, jo je zadela gotova smrt, in sicer navadno v kaki čudni, ne predvideni obliki. Organizacija te družbe je bila tako popolna in njeno delovanje tako sistematično, da skoraj niti eden slučaj ni znan, kjer bi žrtev nekaznovana vztrajala na svojem mestu, ali kjer bi mogli najti prave zločince. Ta družba je vzlic vsem naporom vlade Združenih držav in boljših slojev južnih krajev več let prav močno procvitala. Naposled pa je leta 1869. kar naenkrat popolnoma propadla, dasi se je od tedaj včasih sporadično zopet prikazala.“
„Opazil boš,“ je dejal Holmes in odložil knjigo, „da se je nenadni razpad te družbe zgodil ravno takrat, ko je ta Openshaw s svojimi papirji izginil iz Amerike. Ta okolnost je bila morda celo vzrok njenega razpada. Zbok tega se ne moremo čuditi, da zasleduje to družino nekoliko neizprosnih duhov. Zelo mogoče je, da se tiče ta' zapisnik in dnevnik prvih mož na Jugu in da jih je mnogo, ki toliko časa ne morejo mirno zaspati, dokler jih ne dobe nazaj."
„Torej je list, ki smo ga videli —“
„Tak, kakor se sploh moremo nadejati od njega. Ako se prav spominjam, se je pisanje glasilo nekako takole: .poslali pečke do A. B in C,’ — to se pravi, poslali so jim družbin opomin. Dalje je napisano, da sta A in B odšla ali zapustila deželo in končno, da so obiskali C z. neugodnim uspehom zanj, kakor je bojim. Mislim, doktor, da se nam morda posreči malo bolj razjasniti to temno zadevo in da je mlademu Openshawu edino na ta način mogoče se rešiti, ako stori to, kar sem mu naročil. Nocoj ne moreva nič druzega ukreniti v tej zadevi: bodi tedaj tako prijazen pa mi podaj mojo vijolino, da poskusimo za kake pol ure pozabiti na to ničvredno vreme in še bolj ničvredna pota svojih bližnjih.
Drugo jutro sem malo zaspal in solnce je že sijalo skozi megleni zastor, ki je visel nad velikim mestom. Holmes je bil že pri zajtrku, ko sem prišel dol.
, „Oprosti mi, ker nisem čakal nate,“ je rekel; „čutim, da me čaka v zadevi mladega Openshawa mnogo dela.“
„Kakšne korake pa storiš ?“ sem vprašal.
„To bo pred vsem odvisno od uspeha mojih prvih poizvedovanj. Nemara bom moral celo tja v Horsham."
„Ali. ne pojdeš najprvo tja?"
„Ne, začnem v mestu. Prosim, kar pozvoni, dal ti hišina tvojo kavo prinese."
Ko sem čakal na kavo, sem vzel neodprti časnik z mize ter ga pogledal. Oko pa mi je obstalo na nekem zaglavju, da me je kar mrzlo izpreletelo po celem životu.
„Holmes,“ sem zavpil, „prepozno prideš!"
„Ah!“ je rekel in položil svojo čašo na mizo. „Bal sem se tega. Kako se je zgodilo?" Govoril je mirno, vendar sem opazil, da je bil močno ganjen.
„Moje oko je ugledalo ime Openshaw in zaglavje: ,2aloigra blizu mostu Waterloo.‘ Evo poročila: Snoči med deveto in deseto uro je slišal stražnik Cook od oddelka H, ki je stal blizu mosta Waterloo v službi, nekega človeka na pomoč klicati in takoj zatem pljuskanje vode. Ker je bila noč nenavadno temna in viharna, je bilo vzlic pomoči nekaterih mimoidočih nemogoče rešiti ga. Poklicali so vseeno pomoč in s podporo povodne policije se je končno posrečilo dobiti truplo. Izkazalo se je, da je bilo truplo nekega mladega gospoda z imenom John Openshaw, kakor so doznali iz pisemskega zavoja, ki so ga našli v njegovem žepu, in da biva nekje blizu Horshama. Sodi se, da je hitel, da bi še pravočasno ujel poslednji vlak na postaji W,aterloo, pri tem pa je v svoji naglici in velikanski temi zgrešil pot ter zašel na enega malih izkrcevalnih pomolov za rečne parnike. Na truplu ni bilo opaziti nobenega znaka kakega nasilja in nobenega dvoma ni, da je postal rajnki žrtev nesrečnega naključja, ki mora obrniti pozornost gosposke na razmere, ki vladajo na teh izkrcevališčih ob reki‘.‘‘
Molče sva sedela nekoliko minut; Holmes je bil tako potrt in ganjen, kakor ga še nikoli nisem videl.
„To žali moj ponos, Watson,“ je rekel naposled. »Malenkostno čustvo je sicer, toda naj rečem še enkrat, da to žali moj ponos. Cela stvar je postala s tem moja osebna zadeva in ako mi Bog da zdravje, bom na vsak način ujel to tolpo. Da bi prišel k meni po pomoč in da
bi ga jaz poslal v smrt- \“ Planil je s stola
in hodil strašno razburjen po sobi gori in doli ter sklepal in odpiral svoje dolge, drobne roke. »Prekanjeni zlodeji morajo to biti,“ je vzkliknil navsezadneje. »Kako so ga vendar mogli zvabiti tja dol? Nabrežje vendar ne leži ob poti na postajo. Na mostu je bilo brez dvoma celo v taki noči preveč živahno za njihov namen. No, Watson, videti hočemo, kdo bo naposled zmagal. Sedaj pa odhajam.“
. „Na policijo?"
„Ne, jaz bom sam zase policija. Ko razpredem mreže, potem lahko pridejo po svoje muhe, poprej pa ne."
Imel sem cel dan opravila s svojimi bolniki in šele pozno zvečer sem se vrnil zopet domu v Baker Street. Sherlock Holmes se še ni povrnil. Skoraj deset je že bila ura, ko je stopil ves bled in izmučen v sobo. Stopil je k stranski mizi, odtrgal od hlebca kos kruha ter ga hlastno pojedel, nato pa izpil dolg požirek vode.
„Lačen si," sem dejal.
„Sestradan. Nisem se zmislil na to. Izza zajtrka nisem imel grižljaja v ustih."
„Ničesar?“
„Niti grižljaja. Nisem imel časa, da bi na to mislil."
„In kako se ti je godilo?"
„Dobro."
„Imaš kako sled?"
„V dlani svoje roke jih imam. Mladi Openshaw ne bo dolgo nemaščevan. Veš, Watson, njihovo lastno varstveno znamko jim pošljem. Izvrstna misel to!"
„Kaj hočeš s tem reči?"
Vzel je s police pomarančo, jo razdelil na krhlje ter iztisnil pečke na mizo. Nato jih je vzel petero ter jih vrgel v pisemski zavoj. Na notranji strani zaklopnega konca pa je napisal: ,S. H. za J. O" Zatem je pismo zapečatil, nanj pa napisal naslov: ,Kapitan James Calhoun, barka Lone Star, Savannah, Georgia'.“
„To pismo ga bo že čakalo, ko dospe tja,“ je rekel. „Tisto noč gotovo ne bo spal. Pismo mu bo tako gotovo oznanjalo njegovo usodo kakor Openshawu.“
„Kdo pa je kapitan Calhoun?"
„Glavar te tolpe. Tudi ostale dobim, a on je prvi.“
„Kako pa si jih našel?"
Holmes je vzel iz žepa velik kos papirja, ki je bil ves popisan s številkami in imeni.
„Ves dan sem prebil," je rekel, „nad Lloydovimi poročili in starimi papirji, ter zasledoval pot vsake ladje, ki se je meseca januarja in februarja leta 1883. ustavila v Pondicherryju. Vsega skupaj je bilo šestintrideset ladij. Ena izmed teh, Lone Star (Samotna zvezda) po imenu, je takoj vzbudila mojo pozornost. Daši je bilo označeno, da je dospela iz Londona, je njeno ime tako, kakor so ga nadeli eni izmed unijskih držav."
„Državi Texas, mislim."
„Jaz nisem za gotovo vedel, kateri, in tudi se sedaj ne vem; toliko sem pa vedel, da mora biti ta ladja ameriška."
„In potem ?“
..Pregledoval sem poročila iz Dundeeja in ko sem našel, da je bila tudi barka Lone Star tamkaj meseca januarja leta 1885., so se moje sumnje uresničile. Zatem sem šel poizvedovat o ladjah, ki leže sedaj v londonskem pristanišču."
„No?“
„Lone Star je dospela semkaj minuli teden. Podal sem se dol v Albertov Dok in tamkaj sem izvedel, da je ž jutranjim pritokom odjadrala domov proti Savanni. Brzojavil sem v Gravesend in izvedel, da je že pred nekaj časom plula mimo, da vleče vzhodnik in da ima sedaj brez dvoma že Goodarinske peščenine za seboj in ne more biti daleč od otoka Wight.“
„In kaj storiš sedaj ?“
„ O, jih že imam v svoji pesti. Kapitan in dva krmarja sta edina rojena Amerikanca na ladji, kolikor sem dognal. Ostali so Finci in Nemci. Dalje mi je tudi znano, da snoči teh treh ni bilo na ladji. To sem izvedel od nakladalca blaga, ki jim je pomagal nalagati tovore. Ko dospe ta jadrnica v Savanno, bo' to pismo tudi že tamkaj in vrhutega obvestim potem kablja tamošnjo policijo, da silno potrebujemo te tri gospode tukaj, ker so obdolženi umora."
Ali človek obrača, Bog pa obrne, in morilcem Johna Openshawa ni bilo sojeno, da bi prejeli one pomarančne pečke, ki bi jim pričale, da jim je za petami enako premeten in neumoren človek, kakor so bili oni. Tisto leto so bili ekvinokcijski viharji jako dolgi in hudi. Dolgo- časa smo čakali novic o ladji Lone Star iz Savanne, pa zaman. Naposled smo culi, da so videli na valovih Atlantskega oceana razbit zadnji del neke ladje, ki sta bili na njem vrezani črki „L. S.“; to je vse, kar smo kdaj izvedeii o usodi ladje Lone Star.